Prado je odšel, Coenena mu sledita, Herlings je ostal, Gajser pa je svojo priložnost v Ameriki prav tako pustil za seboj. Kaj se v resnici dogaja z najboljšimi dirkači MXGP?
V motocrossu se v zadnjih letih vse pogosteje pojavlja zanimiv, skoraj paradoksen pojav.
Dirkač pride v MXGP, osvoji svetovni naslov, postane eden najboljših na svetu – in prav takrat, ko je na vrhuncu svojih moči, pogleda čez Atlantik.
Jorge Prado je bil eden najbolj odmevnih primerov.
Španec je v Evropi osvojil vse, kar si je želel. Dva naslova svetovnega prvaka v MX2 in dva v kraljevskem razredu MXGP. Leta 2025 je zato odšel v ZDA, kjer je začel novo poglavje v ameriškem Supercrossu in Pro Motocrossu.
Njegova ameriška zgodba sicer ni bila tako preprosta, kot je morda kdo pričakoval. Prva sezona pri Kawasakiju se ni izšla po njegovih željah, sledila je prekinitev pogodbe in vrnitev v okolje KTM. Danes Prado ostaja v ZDA, kjer je avgusta 2026 s KTM celo podaljšal pogodbo za več let.
In zdaj prihaja nova generacija.
Lucas in Sacha Coenen.
Brata bosta po koncu sezone 2026 zapustila MXGP in od leta 2027 naprej tekmovala v ameriškem SuperMotocrossu. Oba sta podaljšala pogodbo z Red Bull KTM, vendar bo njun naslednji korak čez lužo.
To pa odpira vprašanje, ki je precej večje od samega prestopa dveh mladih Belgijcev:
Zakaj mladi evropski dirkači odhajajo v Ameriko ravno takrat, ko postanejo najboljši?
Odgovor ni en sam.
In morda je prav to najbolj zanimivo.
MXGP je svetovno prvenstvo. Zakaj je Amerika potem tako privlačna?
Na papirju bi moral biti MXGP vrh motocrossa.
To je svetovno prvenstvo. V njem nastopajo najboljši dirkači z vsega sveta, dirke pa imajo dolgo tradicijo in izjemno športno težo.
Toda ameriški motocross je nekaj drugega.
Supercross in ameriški Pro Motocross sta del veliko večjega športnega in poslovnega sistema. Stadioni, televizija, sponzorji, ogromna industrija, množica navijačev in predvsem občutek, da je dirkač del velikega športnega spektakla.
V Evropi je lahko dirkač svetovni prvak.
V Ameriki pa ima možnost postati velika športna zvezda.
In to je velika razlika.
Prvi razlog: sanje
Pri takšnih prestopih je zelo enostavno reči: »Šli so zaradi denarja.«
Toda to bi bilo preveč poenostavljeno.
Prado je imel cilj, ki ga je sam želel preizkusiti – ameriški motocross in predvsem Supercross.
Podobno razmišljata tudi Coenena.
Lucas in Sacha nista odšla zato, ker bi bila v Evropi neuspešna. Prav nasprotno. KTM je njun prestop v ZDA predstavil kot naslednji korak po uspešnih sezonah v evropskem in svetovnem prvenstvu.
Za mladega dirkača je lahko vprašanje zelo preprosto:
Če sem že najboljši v Evropi, zakaj ne bi poskusil še v Ameriki?
In to je povsem legitimna športna želja.
Drugi razlog: denar
Toda čeprav sanj ne smemo zanemariti, bi bilo naivno trditi, da denar pri teh odločitvah nima vloge.
Ameriški motocross trg je ogromen.
Večji trg pomeni več televizije, več sponzorjev, več gledalcev, več industrije in več komercialnih priložnosti.
Najboljši dirkači zato v ZDA ne prodajajo samo svojih rezultatov.
Prodajajo tudi svojo osebnost, svojo zgodbo in svojo blagovno znamko.
In tu se pojavi nekoliko neprijetno vprašanje:
Ali Evropa vzgoji svetovne prvake, Amerika pa jih zna bolje prodati?
To je vprašanje, ki bi ga morali pri MXGP jemati resno.
Evropa dirkača vzgaja.
Od mladinskih kategorij do evropskih prvenstev, MX2 in nato MXGP.
Ko dirkač pride na vrh, je rezultat ogromnega evropskega sistema.
Toda ko postane dovolj velik, da je zanimiv celotnemu svetu, lahko odide.
Prav v Ameriko.
Prado je pokazal, da odhod ni nujno beg
Pri Pradu je pomembno poudariti eno stvar.
Ni odšel zato, ker bi izgubil v MXGP.
Odšel je kot štirikratni svetovni prvak.
To je ogromna razlika.
Če bi odšel po neuspešni sezoni, bi lahko rekli, da išče novo okolje.
Toda Prado je naredil nekaj drugega.
Na vrhuncu kariere je rekel:
»Zdaj želim poskusiti nekaj drugega.«
Amerika je bila zanj nov izziv.
In prav zato je njegov prestop tako zanimiv.
Danes vemo, da je bila pot precej težja, kot je bilo pričakovano. Prva sezona s Kawasakijem se ni izšla po njegovih željah, pozneje pa se je vrnil h KTM. Vendar je pomembno, da se Prado kljub težavam ni vrnil v Evropo. Leta 2025 je celo povedal, da se ne želi vrniti, ne da bi ameriški projekt poskusil do konca.
To veliko pove.
Amerika ga ni privabila samo z denarjem.
Privabila ga je z izzivom.
In zdaj Coenena
Lucas in Sacha sta še posebej zanimiva.
Sta mlada.
Imata ogromno potenciala.
In vendar se bosta odločila za ZDA.
KTM je njun prestop predstavil kot naslednji korak njunega razvoja. Lucas bo v ZDA prestopil v razred 450, Sacha pa bo nadaljeval v 250.
To pomeni, da se lahko pri novi generaciji oblikuje nov pogled na kariero.
MXGP ni več nujno končna postaja.
Lahko je samo ena od etap.
Najprej evropska prvenstva.
Potem MX2.
Nato MXGP.
In če si dovolj dober:
Amerika.
Če bo ta vzorec postal normalen, bo to za MXGP precej pomembnejše od samega prestopa dveh bratov.
Toda potem imamo Jeffreyja Herlingsa
In tukaj postane zgodba še bolj zanimiva.
Kajti če vsi najboljši odhajajo v Ameriko, zakaj je Jeffrey Herlings ostal v Evropi?
Herlings je eden največjih dirkačev svoje generacije. Njegov rezultat govori sam zase – pet svetovnih naslovov in ogromno zmag.
Kljub temu Amerika zanj ni postala nujna naslednja stopnica kariere.
Herlings je svojo zgodbo gradil v MXGP.
In prav njegov primer pokaže, da Amerika ni avtomatska destinacija za vsakega šampiona.
Nekateri želijo nov izziv.
Drugi želijo še naprej osvajati MXGP.
Nekateri želijo Supercross.
Drugi želijo ostati tam, kjer so postali najboljši.
Zato je napačno reči, da vsi odhajajo zaradi denarja.
Vsak dirkač ima svojo računico.
In potem je tu še Tim Gajser
Slovenci imamo pri tem vprašanju še posebej zanimiv primer.
Tim Gajser.
Tudi okoli njega se je v preteklosti veliko govorilo o možnosti odhoda v ZDA.
Gajser je imel vse.
Svetovne naslove, zmage, hitrost, prepoznavnost in rezultate, s katerimi bi lahko odšel v Ameriko z zelo močnim položajem.
Toda odšel ni.
Ostal je v svetovnem prvenstvu.
Danes ima za seboj pet svetovnih naslovov, v letu 2026 pa je prestopil k Monster Energy Yamaha MXGP.
Tudi to je pomemben odgovor.
Če bi bil denar edini razlog, bi bili vsi najboljši evropski dirkači že zdavnaj v ZDA.
Pa niso.
Pokal narodov pokaže še nekaj drugega
In potem pride Pokal narodov.
Takrat se vse skupaj še dodatno zaplete.
Američani imajo izjemno močan motocross sistem.
Ko pridejo njihovi najboljši dirkači v pravi formi, so lahko zastrašujoče hitri.
To smo videli tudi v zadnjih letih.
Toda Pokal narodov vsako leto znova pokaže nekaj zelo pomembnega:
Američani niso nepremagljivi.
Leta 2022, ko je bil Pokal narodov v Ameriki , so ZDA z Eliem Tomacom, Justinom Cooperjem in Chaseom Sextonom zmagale pred Francijo in Avstralijo.
Toda že leta 2023 je v Franciji slavila Francija.
Leta 2024 je zmagala Avstralija.
In leta 2025 je Avstralija naslov ponovno ubranila – pred ZDA in Francijo.
To je pomemben podatek.
Amerika ima izjemno močan sistem.
Toda ko se najboljši srečajo na istem tekmovanju, ni vedno ameriška zastava na vrhu.
In to je morda eden najboljših dokazov, da evropski motocross še zdaleč ni brez odgovorov.
Torej – je Amerika res boljša?
Morda vprašanje sploh ni pravilno zastavljeno.
Evropa in Amerika imata različna motocross sistema.
MXGP je svetovno prvenstvo.
Supercross je ameriški športni spektakel.
Proge so drugačne.
Ritem dirk je drugačen.
Trening je drugačen.
Priprava dirkačev je drugačna.
In zato uspeh v enem prvenstvu še ne pomeni avtomatsko uspeha v drugem.
Prav Jorge Prado je to zelo dobro občutil.
Bil je svetovni prvak.
Toda v ZDA je moral začeti skoraj znova.
Učiti se je moral Supercrossa, drugačnega načina dirkanja in drugačnega tekmovalnega okolja.
In to je dokaz, da prestop čez Atlantik ni sprehod.
Morda je pravi razlog veliko bolj preprost
Dirkaška kariera je kratka.
To je dejstvo, ki ga pogosto pozabljamo.
Najboljša leta dirkača trajajo omejen čas.
Če si star 20, 22 ali 24 let in imaš pred seboj možnost, da preizkusiš največji ameriški trg, se lahko pojavi vprašanje:
Zakaj ne zdaj?
Čez deset let je lahko prepozno.
Če ostaneš, boš morda osvojil še en naslov MXGP.
Če odideš, pa lahko poskusiš nekaj, česar v Evropi ne moreš.
Lahko izgubiš.
Lahko zmagaš.
Evropa mora najti svoj odgovor
MXGP ima ogromno prednost.
Ima tradicijo.
Ima svetovne prvake.
Ima najboljše evropske ekipe.
Ima ogromno število kakovostnih prog.
Ima mlade talente.
Ima zgodovino.
Toda vprašanje je:
Ali zna vse to dovolj dobro prodati?
Amerika zna iz motocrossa narediti spektakel.
Evropa zna iz motocrossa narediti svetovno prvenstvo.
Morda bi MXGP potreboval oboje.
Več promocije.
Več denarja.
Več nagrad.
Več medijske izpostavljenosti.
Več osebnega marketinga za dirkače.
In predvsem občutek, da je svetovni prvak tudi svetovna športna zvezda, ne samo najboljši dirkač na svetu.
In tu se skriva največji problem za MXGP
Problem ni nujno v tem, da Prado odide.
Problem ni niti v tem, da Coenena odideta.
Problem nastane, če postane to vzorec.
Če bodo mladi dirkači že pri vstopu v MXGP razmišljali:
Tukaj bom osvojil naslov, potem pa grem v Ameriko
Potem bo MXGP v nevarnosti, da postane razvojna postaja.
Evropa bo proizvajala prvake.
Amerika pa jih bo prevzemala.
In to bi bilo za svetovno prvenstvo precej nevarno.
Prado, Coenena, Herlings in Gajser – štiri različne zgodbe
Prado je odšel.
Coenena odhajata.
Herlings je ostal.
Gajser je ostal.
Štirje različni dirkači.
Štiri različne kariere.
In prav zato ni mogoče reči, da obstaja samo en razlog.
Nekoga žene denar.
Nekoga sanje.
Nekoga nov izziv.
Nekoga želja po življenju v Ameriki.
Nekoga pa želja po še enem naslovu MXGP.
Toda nekaj je očitno.
Amerika je postala zelo močan magnet za najboljše evropske dirkače.
In to bi moralo biti za MXGP opozorilo.
Ne zato, ker bi bila Amerika sovražnik.
Ampak zato, ker očitno zna mladim dirkačem ponuditi nekaj, česar evropski sistem ne ponuja dovolj.
Amerika prodaja sanje, Evropa proizvaja prvake
Morda je prav to najboljši stavek za celotno zgodbo.
Evropa proizvaja svetovne prvake. Amerika jih zna spremeniti v športne zvezde.
Prado je šel preverit, ali lahko osvoji tudi Ameriko.
Coenena bosta šla po isti poti.
Herlings je izbral drugačno pot.
Gajser prav tako.
In Pokal narodov vsako leto pokaže, da evropski dirkači še vedno lahko premagajo najboljše Američane.
Zato ne gre za vprašanje, ali je Amerika boljša.
Gre za nekaj drugega.
Kje si želi današnji mladi dirkač dokazati, da je najboljši na svetu?
Če bo odgovor vse pogosteje v Ameriki, potem MXGP nima problema z dirkači.
Ima problem s sistemom.
Kajti svetovno prvenstvo bi moralo biti cilj.
Ne samo odskočna deska.
In morda bo prav naslednjih nekaj sezon pokazalo, ali bo MXGP znal svoje največje zvezde obdržati doma – ali pa bo Amerika še naprej pobirala sadove evropskega motocrossa.
Prado je odprl vrata. Coenena jih bosta zdaj še bolj na široko.
Vprašanje pa ostaja: