SUROVI TALENT, KI ŠE IŠČE SVOJ PRAVI OBČUTEK!
Ko človek redno obiskuje dirke FIM MotoJunior World Championship in ima možnost mlade dirkače spremljati iz dirke v dirko, začne motociklizem gledati nekoliko drugače. Rezultatska tabela sicer vedno pove, kdo je zmagal, kdo je bil drugi, kdo je osvojil pole position in kdo je končal na tleh, vendar številke pogosto ne povedo tistega najpomembnejšega – kaj se v resnici dogaja na stezi in kaj se skriva v dirkaču. Prav zato je letošnja sezona Eneja Krševana zame ena najbolj zanimivih zgodb tega prvenstva. Če bi ga ocenjevali samo po rezultatih, bi lahko dobili popolnoma napačen vtis, kajti ko Eneja spremljaš neposredno ob stezi, vidiš nekaj povsem drugega. Vidiš hitrost, vidiš dirkaški instinkt, vidiš način razmišljanja in vidiš nekaj, kar je v motociklizmu najtežje ustvariti – naravni, surovi talent.
Za takšnega dirkača bi stari mački motociklizma verjetno rekli preprosto: SUROVEC. Ne v slabem pomenu besede, ampak kot dirkača, ki ima v sebi nekaj naravnega, nekaj, česar se ne da naučiti čez noč. Eneja ni treba učiti, kako biti hiter. Hitrost ima. Ni ga treba učiti, kako napasti tekmeca, saj zna zelo dobro prepoznati trenutek, ko se odpre prostor. Ni ga treba učiti dirkaškega razmišljanja, saj je večkrat mogoče videti, kako med dirko pretehta situacijo, počaka na pravi trenutek in potem izvede napad, ki ga marsikdo ne bi pričakoval. Prav v takšnih trenutkih se pokaže, zakaj ljudje, ki motociklizem spremljajo od blizu, pri njem vidijo nekaj posebnega. To ni samo mladenič, ki zna hitro peljati motocikel. To je dirkač, pri katerem se vidi potencial za nekaj veliko večjega, če bo uspelo vse njegove sposobnosti povezati v celoto.
Toda letošnja sezona mu tega žal ne omogoča tako pogosto, kot bi si želel sam in kot bi si želeli vsi, ki ga spremljamo. Pri Eneju se zdi, da se letos nikakor ne uspejo do konca ujeti najpomembnejši trije elementi – dirkač, motocikel in nastavitve. V motociklizmu lahko imaš izjemno hitrega dirkača, vendar mora ta dirkač motociklu tudi zaupati. Potrebuje tisti občutek, ko ve, kaj bo motor naredil, ko zavira, ko vstopa v zavoj, ko odpira plin in ko motocikel pripelje do same meje. Najboljši dirkači imajo v določenih trenutkih občutek, kot da z motociklom počnejo natančno tisto, kar si zamislijo. Motor postane podaljšek njihovega telesa in takrat dirkač ne razmišlja več o tem, kaj bo motocikel naredil, ampak preprosto vozi. Pri Eneju je prav ta občutek letos pogosto tisto, kar manjka. Ne manjka mu poguma, ne manjka mu hitrosti in ne manjka mu želje, toda zdi se, da motociklu še vedno ne zaupa tako, kot bi mu moral, če želi pokazati vse, kar ima v sebi.
In ko dirkač izgubi tisti pravi občutek, se začne loviti. Išče nastavitve, išče pravo rešitev, išče način, kako ponovno vzpostaviti zaupanje, in pri tem se lahko hitro znajde v začaranem krogu. Enkrat se zdi, da je težava rešena, nato se ponovno pojavi na drugem delu steze. Ko nekaj ne deluje, poskušaš nekaj drugega, toda medtem izgubljaš tisto notranjo gotovost, ki jo dirkač potrebuje, da lahko motocikel vozi na absolutni meji. In prav tukaj postane letošnja Enejeva zgodba težka. Kajti ko ga gledaš, vidiš, da ima strašno hitrost. Vidiš, da zna biti prebrisan. Vidiš, da zna razmišljati med dirko in da zna najti priložnost za napad. Potem pa se zgodi padec in človek ob stezi skoraj ne more verjeti svojim očem. Še posebej zato, ker si nekaj trenutkov prej gledal dirkača, ki je bil videti popolnoma drugače.
To je verjetno tudi tisto, kar je pri Eneju najbolj frustrirajoče. Ko ima pravi trenutek, lahko z neko neverjetno pretehtanostjo in občutkom pride mimo dirkača, za katerega veš, da spada med najboljše v tem prvenstvu. Takrat se vprašaš: Kako je mogoče, da je ta fant sposoben tega, potem pa je nekaj trenutkov kasneje spet na tleh? Toda mogoče je odgovor prav v tem, da med njegovim trenutnim potencialom in popolnoma izdelanim dirkačem še vedno obstaja določena razlika. Enej ima surovo hitrost, ima talent in ima instinkt, zdaj pa mora vse to še zbrusiti do te mere, da bo lahko enako kakovostno in predvsem konstantno uporabljal skozi celoten dirkaški vikend.
Pri tem ne smemo pozabiti, da so tudi današnji svetovni prvaki imeli svoje težke sezone. Tudi največji niso vedno zmagovali in tudi oni so imeli obdobja, ko se jim motocikel ni poklopil, ko niso našli pravega občutka in ko so bili večkrat na tleh, kot bi si želeli. Motociklizem je šport, v katerem lahko en sam trenutek spremeni celotno sliko, zato je še toliko pomembneje, da se mlad dirkač iz takšnih obdobij nekaj nauči. Talent ti lahko da hitrost, toda težke sezone ti lahko dajo nekaj drugega – izkušnje, potrpežljivost, sposobnost obvladovanja pritiska in predvsem razumevanje samega sebe. Vsak padec, vsak slab rezultat in vsak trenutek dvoma so lahko del poti, na kateri se mladenič iz velikega talenta spremeni v popolnega dirkača.
Zato bi bilo po mojem mnenju popolnoma napačno, če bi Eneja ocenjevali samo po letošnji razpredelnici. Rezultat je seveda pomemben, vendar pri tako mladem dirkaču ne sme biti edino merilo. Ko ga gledaš v trenutkih, ko mu motocikel omogoči, da pokaže vse, kar zna, vidiš nekaj, kar je precej bolj pomembno od trenutnega položaja v prvenstvu. Vidiš dirkača, ki ima hitrost, ki zna razmišljati, ki zna napasti in ki se ne ustraši dvoboja. Vidiš mladeniča, ki lahko v enem samem odseku dirke pokaže toliko, da se sprašuješ, zakaj takšne vožnje ne vidimo skozi celoten vikend. In prav zato je letošnja sezona zanj lahko tudi zelo pomembna šola.
Največje vprašanje je seveda, kdaj bo prišel tisti trenutek, ko bo Enej ponovno začutil motocikel tako, kot si želi. Kdaj bo sedel nanj in imel občutek, da je vse na pravem mestu, da lahko motociklu zaupa in da lahko ponovno naredi tisto, kar zna. Kajti ko se vrne samozavest in ko se dirkač ponovno počuti udobno na motociklu, se lahko stvari zelo hitro spremenijo. En dober trening, ena dobra kvalifikacija, ena dobra dirka ali samo en trenutek, ko dirkač spozna, da je spet našel pravi občutek, lahko spremeni celotno razmišljanje. Takrat se začne vračati samozavest, motocikel postane bolj domač, dirkač začne ponovno tvegati tam, kjer je treba, in tisto, kar je bilo še včeraj videti kot nerešljiva težava, se lahko nenadoma začne sestavljati.
Po vsem, kar sem imel možnost letos videti ob dirkališču, se mi zdi, da bi bilo njegovo trenutno stanje zelo nevarno ocenjevati samo skozi številke. Pri njem je še vedno vidna tista posebna kakovost, ki jo pri mladih dirkačih išče vsak, ki motociklizem resnično razume. Surova hitrost, dirkaški instinkt in sposobnost, da v pravem trenutku naredi nekaj, česar drugi ne vidijo. To je nekaj, česar se ne da preprosto naučiti. To imaš v sebi ali pa nimaš. Enej to ima. Zdaj je treba ta surovi talent samo še zbrusiti, mu dodati konstantnost, izkušnje in popolno zaupanje v motocikel.
Llambias
Morda bo prav letošnja sezona nekoč tista, na katero se bo Enej ozrl in rekel, da je bila ena najtežjih, vendar tudi ena najpomembnejših. Sezona, v kateri ni šlo vse po načrtih, sezona padcev, iskanja in vprašanj, vendar tudi sezona, v kateri se je moral naučiti, kako se pobrati in nadaljevati. Kajti dirkač ni velik samo takrat, ko zmaguje. Velik postane takrat, ko mu ne gre in kljub temu najde moč, da se naslednjič ponovno postavi na štartno črto.
In zato se pri Eneju ne sprašujem več samo, kaj je letos šlo narobe, ampak predvsem, kaj se bo zgodilo, ko bo vse končno sedlo na svoje mesto. Kaj se bo zgodilo, ko bo motor nastavljen tako, da mu bo omogočal tisti pravi občutek, ko bo Enej ponovno popolnoma zaupal prednjemu delu, zadku, zavoram in oprijemu ter ko bo motocikel postal tisto, kar mora biti – podaljšek njegovega telesa. Takrat bomo morda šele zares videli, koliko je tega talenta v njem. Kajti nekaj je gotovo: ko Enej Krševan dobi pravi občutek in ko se mu motocikel odziva tako, kot želi, je njegova hitrost očitna in je njegov potencial težko spregledati.
Zato bi bilo prehitro in predvsem krivično, da bi ga zaradi ene težke sezone odpisali. Morda trenutno še išče luč na koncu tunela, vendar je ta luč tam. Treba jo je samo najti. Treba je ponovno sestaviti odnos med dirkačem in motociklom, treba je obnoviti zaupanje in treba je iz surovega talenta narediti fino brušen dirkaški izdelek. Ko se bo to zgodilo, bomo lahko šele zares odgovorili na vprašanje, kako daleč lahko Enej Krševan pride.
In zdaj je pred Enejem samo še zaključek sezone. Valencia je prinesla novo razočaranje – po vsem, kar je kazalo, da bi se lahko stvari vendarle obrnile v pravo smer, je vikend znova šel po napačni poti. Že v petek je padec na oljnem madežu pomenil razbit motocikel in izgubo pomembnega ritma, v kvalifikacijah pa Enej ni našel pravega občutka in samozavesti, ki jo potrebuje, da bi lahko motocikel napadel tako, kot zna. V nedeljo se je vse skupaj končalo ko je v dirki ponovno padel in tako je ostal brez novih točk. Po Magny-Coursu je imel 16 točk in z njimi zasedal 13. mesto, po Valencii pa je z ničlo zdrsnil na 16. mesto skupnega seštevka.
Toda če bomo Eneja gledali samo skozi številko 16, bomo zgrešili bistvo. Govorimo o razredu Moto2 European Championship, ki je del tega izjemno močnega mednarodnega okolja FIM MotoJunior in v katerem se zbirajo mladi dirkači z velikimi ambicijami in željo priti na največji oder motociklizma. Šestnajsto mesto v takšni konkurenci samo po sebi še zdaleč ne pove, česa je posamezen dirkač sposoben. Še manj pove v Enejevem primeru, saj je bila letošnja sezona zanj zaznamovana že od prve dirke v Barceloni, kjer je padel in se poškodoval, nato pa se je začela vrsta težav, ki so se ena za drugo povezovale v precej neprijetno verigo.
Barcelona, poškodba, težave z roko, iskanje pravega občutka, nastavitve motocikla, padci, pa nato trenutki, ko je vendarle pokazal, da hitrost ni nikoli izginila. Jerez je prinesel nove težave, Magny-Cours pa je bil dokaz, da se lahko ob pravih nastavitvah Enej približa najboljšim – tam je bil deseti in enajsti, v drugem delu dirke pa je imel po lastnih besedah dovolj hitrosti celo za boj okoli šestega mesta. Do najhitrejših so bili manj kot sekundo na krog, kar je bil njegov najboljši zaostanek v sezoni.
In prav Magny-Cours je morda najboljši odgovor vsem, ki bi danes pogledali lestvico in rekli: »16. mesto? Torej ni dovolj dober.« Ne. Ni tako preprosto. Če bi bil problem v pomanjkanju hitrosti, bi bilo vse skupaj precej lažje razložiti. Toda hitrost se je skozi sezono vedno znova pojavljala. Ko je dobil občutek, ko se je motocikel približal temu, kar je potreboval, ko je lahko vozil sproščeno in samozavestno, je Enej pokazal obraz dirkača, za katerega smo že prej govorili, da ima nekaj posebnega. Tisto nekaj, čemur smo nekoč rekli in čemur še vedno lahko rečemo – surov talent.
Tudi največji so imeli sezone, ko jim ni šlo, ko niso našli pravega občutka, ko motocikel ni odgovarjal njihovemu slogu in ko so bili večkrat na tleh, kot bi si želeli. Marc Márquez je imel leta 2015 eno najtežjih sezon v MotoGP, s težavami pri novem motociklu in kar šestimi odstopi, leto pozneje pa je postal svetovni prvak. Tudi Valentino Rossi je v svoji dolgi karieri doživel obdobja, ko se z motociklom in nastavitvami preprosto ni uspel povezati tako, kot je znal v najboljših časih. To ni primerjava Eneja z njima – je samo opomnik, da ena slaba sezona ali ena slaba serija rezultatov še ne določi kariere dirkača.
Enej ima zdaj pred seboj še dve priložnosti. Aragon konec septembra in nato še veliki zaključek v Misanu oktobra. Dve dirki, dve priložnosti, da se stvari končno postavijo na svoje mesto. Morda ne bo dovolj časa, da bi izbrisal vse, kar se je v letošnji sezoni zgodilo, lahko pa je dovolj časa, da napiše drugačen zaključek. En dober vikend, prave nastavitve, pravi občutek in predvsem zaupanje v motocikel lahko v motociklizmu pomenijo ogromno.
In morda je prav to tisto, kar Enej zdaj najbolj potrebuje. Ne čudeža. Ne darila. Ne lahke poti. Potrebuje samo trenutek, ko se bodo končno ujeli Enej, motocikel in nastavitve. Trenutek, ko bo lahko sedel na motor, odpeljal skozi prvi zavoj in vedel: »To je to. Temu motorju zaupam.« Takrat bomo morda znova videli tistega Eneja, ki ga poznamo iz najboljših trenutkov – hitrega, pametnega, odločnega, dirkača, ki ve, kje se prehiteva, ki zna počakati in nato udariti, ko je pravi trenutek.
Valencia je bila še en udarec. A sezona še ni končana. In če nas je letošnje leto česa naučilo, je to, da Eneja ne smemo ocenjevati samo po številki ob njegovem imenu na lestvici. Kajti številka 16 pove, kje je danes. Ne pove pa, kje lahko ta fant konča jutri.
Aragon in Misano bosta dala zadnji odgovor letošnje sezone. Morda bo tam končno prišel tisti vikend, ki ga Enej čaka že od Barcelone. Vikend brez bolečine, brez dvomov, brez iskanja in brez občutka, da mora ves čas nekaj popravljati. Vikend, ko bo lahko preprosto sedel na motocikel in vozil tako, kot zna.
In ko se bo to zgodilo, bomo vedeli, zakaj smo skozi vse te padce, težave in razočaranja ves čas govorili isto: hitrost je tam, talent je tam, dirkaški instinkt je tam – manjka samo še tisti trenutek, ko se bodo Enej, motocikel in nastavitve končno ujeli.
Do takrat pa – počakajmo na tisti trenutek, ko bo lahko pokazal, kdo v resnici je.
